Človek človeku kontakt

»Tičimo v tem zafukanem dreku…« ugotavlja eden izmed protagonistov pravzaprav srhljive psihološke drame ameriškega klasika Davida Mameta Glengarry Glenn Ross, ki je bila prvič uprizorjena davnega leta 1983 in ki še danes (ali, bolje, ravno danes) fascinira, šokira s svojo aktualnostjo. Njeno ime povprečen gledalec še vedno takoj poveže z znamenito istoimensko filmsko ekranizacijo s samimi zvenečimi imeni, kot so Al Pacino, Kevin Spacey, Jack Lemmon in Ed Harris. Ko so se v Mladinskem gledališču odločili, da bodo na oder postavili ta brutalen prikaz posledic kapitalistične mantre znajdi-se-sam, in režijsko taktirko zaupali izkušenemu Vitu Tauferju, je bilo zato pričakovanje toliko večje: se bodo ti mladi, obetavni, a ne toliko izkušeni igralci lahko enakovredno kosali z omenjenimi prekaljenimi igralskimi mački? Seveda ta primerjava nikakor ne more biti na mestu, saj film nikoli ni mogel doseči tiste neposrednosti teatra, ko gre za fizični kontakt, kakršnega zahteva klasičen teatrski špil s svojo psihološko prtljago, tiste njegove prezence, ki zaobjame vse čute, za katere je film »gluh«, kot so na primer vonj po potu, škripanje kosti med fajtanjem, zasoplost čustvenih izbruhov in drugi telesni odzivi. In ravno ta »artaudovski« moment v tem komadu pride najbolj do izraza, saj je tekst, če ga vzamemo v roke, praktično neberljiv, poln dialoških prekinitev, vsebinskih zamolkov, neprestanega vskakovanja v besedo, bere se kot didaskalije, kot kakšen libreto, ki zaživi šele v živi komunikaciji. V čem je torej »fora« tega slavnega štikelca? Zakaj njegovi akterji, sodelavci znane nepremičninske agencije, tičijo »v tem zafukanem dreku« in, predvsem, kdo je kriv za to? Ne, nimate prav, če mislite, da so krivi ljudje sami, njihova pregovorna muhavost, škodoželjnost, grabežljivost, nestrpnost, sploh ne, krivo je nekaj, kar nima ne mesa ne krvi, pa vendar kakor Gogoljeve »mrtve duše« učinkuje mnogo bolj kot najpritlehnejša žalitev – krivi so »kontakti«. Ne »naslovi«, kot je ušlo prevajalcu dramskega besedila, ki je izšlo leta 1983 v knjižni obliki pri Cankarjevi založbi, ampak prav kontakti. Stiki. Ne medosebni, ampak neosebni, stiki, ki prinašajo dobiček, profit in s tem blagostanje družbi, in na drugi strani stiki, ki lahko družbo pahnejo v izgubo, bankrot, stečaj, lastnike teh stikov pa v moralni in realni kolaps. Logika pehanja za kontakti je surovo preprosta: kdor jih zbere oziroma realizira (s podpisom!) največ – seveda tiste, ki so kaj vredni (tudi med samimi kontakti obstaja hierarhija) – je car, napisan na veliko tablo kot zgled preostalim, predvsem tistim »luzerjem«, ki ne dobijo niti enega pravega kontakta, kaj šele da bi ga oplemenitili s podpisom. In ravno v tem je caka! Ko si enkrat dol, ko padeš s tiste snežno bele table, ki obljublja raj, ne moreš več nazaj gor, saj pričneš dobivati same slabe kontakte, črvive kontakte, nekakšne slepe naboje, strele v prazno, ki zgrešijo tarčo tudi takrat, ko jo zadenejo. Jasno, da gre tukaj za klasični piramidni sistem naše sedanjosti, v katerem dobivajo samo tisti, ki se prvi povzpnejo na vrh (po pravilu »kdor prej pride, prej melje«), vendar nas (skupaj z Davidom Mametom) tukaj ne zanimajo podrobnosti tega nategovalskega sistema, ki ga je sproduciral ta kvazikapitalizem, ampak to, kaj se dogaja z ljudmi, ko enkrat padejo pod njegovo kolesje, kaj se zgodi z medčloveškimi odnosi na tem odru sodobnega sveta, ki je v pehanju za fiktivnim dobičkom izpraznjen vsake človeškosti. In če se vrnemo na pričujočo uprizoritev, menim, da so asketska scena, kot si jo je zamislil Matej Stupica (v svoji beli barvi spominja na tabulo raso, prazno belo tablo, na katero se potem izpisujejo in izbrisujejo imena in podpisi), in uniformirani kostumi Barbare Stupica (navsezadnje ni poudarek na individualnosti, ampak ravno na uniformnosti zbiralcev podpisov, navsezadnje so vsi v istem »dreku«, čeprav je bolečina vsakega izmed njih seveda individualna), da ne govorimo o priročnosti enega samega prizorišča, zelo na mestu. Ravno ta asketskost, ki je, mimogrede, poudarjena tudi v filmu in ki bi bila še pred desetletjem tako netipična za mladega Tauferja, ki je takrat dobesedno buhtel od razkošnosti gledališkega jezika, nam omogoča, da se lahko neovirano osredotočimo na tisto, zaradi česar smo pravzaprav prišli: in to je seveda – igra. Z drugimi besedami: so Dario Varga, Matej Recer, Matija Vastl, Željko Hrs, Stane Tomazin, Blaž Šef, Uroš Maček in Marko Mlačnik postali novi lemmoni, spaceyi, pacini in harrisi? Drznil bi si reči, pa naj zveni še tako bogokletno, da so jih v mnogočem celo presegli, saj se spustijo na to bojišče, v ta neusmiljen boj, v to nezadržno pehanje za kontakti s celim telesom oziroma, če si dovolimo biti nekoliko patetični, na odru pustijo svoje srce, svojo do skrajnosti izmučeno dušo. V slabo uro in pol trajajoči predstavi se pred nami odvrti, kot bi rekel Baudelaire, vrtinčasta groteska pohlepa, žalitev, neusmiljenih (ne samo) besednih dvobojev, fizičnega obračunavanja, pretresljivih osebnih izpovedi, brezvestnega nategovanja, humornih retoričnih obratov, cela paleta čustvenih leg (od skrajne žalosti do nebrzdanega veselja), ki nas drži v napetosti do konca in nas ne pusti dihati niti za sekundo. Klasična psihološka drama se pred našimi očmi spreminja v gledališče krutosti, Stanislavskega postopoma zamenjuje Artaud, na izpraznjeno prizorišče pa vstopa Brecht (brez potujitvenega učinka!) s svojo socialno konotacijo. S to uprizoritvijo, v kateri gre smrtno zares, na nož, kot rečemo temu, smo dobili kristalno čisto zrcalo naše do grotesknosti iznakažene družbe, v kateri je človek izgubil še zadnji košček dostojanstva, vajeti pa so prevzeli novodobni tajkuni in zmikavti, ki so morda res pokradli vse dobičkonosne poslovne »kontakte«, vendar so pri tem izgubili tisti kontakt, ki zares šteje ­– in to je človeški kontakt. Gremo res tudi mi po tej poti?