MOJ SPOL
Ranljiv sem kot ženska
močan kot moški
in razposajen kot otrok.
Močan sem kot ženska
ranljiv kot moški
pa vendar kljubovalen
kot trmast otrok.
Že dolgo spim z volkovi
brez sedla jezdim na konjih
gledam s sovjimi očmi
in prežim na plen kot mačka.
Že dolgo me označevalci
označujejo zaman.
Kajti tam kjer sem bil
me že davno ni več
in tu kjer sem me nikoli
prej še ni bilo.
So oblaki trajni?
Je nebo izmerljivo?
So sence na duši
manj resnične od
od plesa v dežju?
So besede tudi tiste
s katerimi te ljubim
kaj več kot igle
za enkratno uporabo?
Se takrat ko ljubim
predoziram?
Ko ljubim izgubim spol.
Moj spol je sonce.
Moj spol so rane.
Moj spol je levitev.
Moj spol je kameleon.
Moj spol je brez spola.
Moj spol je svoboda
da sem to kar sem.
Ne več ženska.
Ne več moški.
Ne več otrok.
Ne več človek.
Sebi ženska
ko se hočem.
Sebi moški
ko vstopam vase.
Sebi otrok
ko se zibljem
nad mehkim prepadom
pozabljene hoje.
Ko pozabim da sem.
Brez označevalcev.
Razrednih.
Družbenih.
Intimnih.
Ko zanosim s sabo
in se rodim iz sebe
kot drevo iz zemlje rase
in se počasi usipljem
nazaj noter vase
kjer lahko končno
pozabim nase.
In se v tvojem telesu
svoje smrti zavem.