Najino

Kam je šlo
vse najino
ko je bolečina...
izhlapela.

Kam se je izlilo
ko je poniknilo
v razpoke dneva.

Ko sva ostala
po koncu noči
kot dve okostji
ki ju več ne boli.

Kje so ostale
vse najine zamere
najina varanja
grešne misli
najine nevere.

Kdaj se zbudil bo
spet najin strah
pred izgubo
temnih sonc
ki sva jim samo midva
ohranjala luč.

Najinih utrujanj
do onemoglosti
najinih prizadevanj
do roba joka.

Kje so ostali najini
odrešujoči prepiri
mučni premolki
pekoče žalitve
najini odhodi
in skesane vrnitve
najina svetloba
in še močnejše
zatemnitve.

Kdaj sva izruvala trnje
iz najine krone
in odvrgla najin križ
in namesto soli
na rane nalepila obliž.

Pojedla jezik
ki naju je bičal
do nerazpoznavnosti
izgrebla žolč
za jastrebe in hijene
si nalila strupa
in čakala da zadene.

Kam sva skrila
ključ ki odpira
vrata bolečine
to edino najino
ki nikoli ne mine.