JAZ
Ideja sence
ki se je prenesla
na površino
tvojega obraza
je brez iluzije Jaza.
Odvrgla je čipke
s prividnega telesa
slekla je kožo
navideznosti
sezula je čevlje
lažnih konceptov
in se bosih stopal
predala plesu Niča.
Njeno Sonce
je v zenitu časa
njeno srce
leži v naročju vetra
njene sence
se kopajo v svitu.
Njeni metulji
preletavajo trenutek
namenjen podobi
ki je ena sama
onstran podob
ki slepijo pogled.
Da ne more videti
čez sebe.
Njene oči
se obračajo vase
in sanjajo o sebi
v sobi sebstva
brez vrat in oken
brez umetnih svetil
ki se grejejo
v varljivi svetlobi.
Padajo v brezdanjost
nikogaršnjega zrkla
njihov vzhod je zahod
za navpična obzorja
podvojenih smrti.
Ne moreš jih preglasiti
s svojimi trpečimi glasovi
lahko le krikneš vanje
z radostjo Biti.
Ne bojo se sesule
pa čeprav so iz peska
ki polzi po uri dneva.
Ne bojo se usule
kot cvetni listi
z otrple kože
drhtečega dotika.
Nekoč bodo vstale
brez tujega telesa
in te upognile v nebo
ki ne bo več tvoje.
Odrekle bodo ubogljivost
tvoji silhueti
in na hrbtni strani
tvojih porazov
izrisale nov obraz.
Z eno samo
besedo na čelu.
Ko jo boš izgovoril
bodo sence utonile
za rob noči
in ti ne boš več Jaz
ki se poslavlja od njih.