Pesem življenja

Pesem življenja
ustvarja življenje pesmi
s koničastim poljubom
jo prebode direktno
v čelo spečega dneva
da se prebudi
iz tisočletnih sanj
in hoče piti mleko trenutka
iz napetih dojk časa.

Pesem življenja
se ne kiti s tujim perjem
ampak črpa iz korenin
svoje norosti
da bi se usula
iz svoje bujne krošnje
z eno samo zavestjo
da je je z vsakim
listom manj.

Pesem življenja
ne prizanaša življenju
ne sadi rožic na vrtu
petminutne slave
ampak z ostrim nožem
reže meso iz svojih ran
in meče sol na svojo
olupljeno kožo
dokler bolečina
ne izvabi nasmeška
iz njenih potnih oči.

Pesem življenja
neprestano umira
na rokah temnega sonca
vsa modra od njegovih
skelečih dotikov
da ne more pozabiti
da se je iz bolečine
rodila kakor trta
poganja iz mrtve prsti.

Pesem življenja
poje pesmi o življenju
brez načrta in naklepa
in karkoli se zgodi
pusti sled na belem
robu njenega spomina.

Pesem življenja
nikoli ne omaga
saj sama sebi vsakič
preden bi zgrmela
v prepadno notrino noči
ponudi roko sprave
in se na čelo kolone
pozabljenih duš zavihti.

Pesem življenja
ni samo moja
zato jo posvečam tebi
da lahko raste
iz tvojih darežljivih dlani.