Monolog norca

Ostal sem brez službe. Pravzaprav službe nisem niti imel, saj nisem bil zaposlen, nisem bil v rednem delovnem razmerju, nisem bil upravičen do regresa, božičnice, trinajste plače, nobenih odpovednih rokov, odpravnin, izrednih prekinitev delovnega razmerja, nobenih nadomestil plače na centru za socialno delo, nobene škode za pokojninsko blagajno, tako kot sem pred desetimi leti upa poln prišel, tako sem tudi odšel, le da so se vmes zgodili trije otroci, pa izsiljen s. p., pa sprememba iz urne postavke na pavšal, do tistega jurja evrčkov, ki sem ga vlekel vsak mesec in mi je pomagal, da sem po nekem čudežu prišel skozi, pa brezposelna žena, vedel sem, da se dolgo časa ne bom mogel šlepati kot socialni primer, samo vprašanje časa je še bilo, kdaj bodo ugotovili, da sem premalo učinkovit, da izpuščam vejice in pike in sklone, včasih še dodam kakšno bistroumno napako, ki humorno predrugači pomen, nekako sem vedel, da tokrat ne bo šlo skozi, niti skozi šivankino uho, pa so me opozarjali, vsa ta leta, ki sem jih presedel za računalnikom kot čistilec tujih smeti, kidač tujega gnoja, ne vem, če me razumete, nekdo, ki ga je ena sama napaka, popravlja napake drugih, pa saj to ne gre in pričakovati je bilo, da bom slej ko prej razkrinkan, da se bo slej ko prej našel nekdo, ki bo rekel, zdaj pa dovolj, pa kaj potem, če ima tri otroke in brezposelno ženo, četudi bi imel deset otrok in pokojno ženo, tako enostavno ne gre več naprej, in so prekinili pogodbo, kot rečeno, brez posebnega pompa, brez odpravnine in izredne odpovedi, brez nadomestila plače, preprosto rečeno, tistega znamenitega jurčka, ki je leto za letom vsak mesec reševal probleme, naslednji mesec ni bilo več, pa se nisem pretirano vznemirjal, niti zaradi treh otrok in brezposelne žene, zdaj, ko sem naredil konec mukotrpnemu razhajanju, no, ne ravno jaz, pravzaprav se je naredil kar sam, saj, kot bi rekla žena, s kom pa si ti pravzaprav poročen, in imela bi prav, kot bi fural eno vzporedno zunajzakonsko skupnost s službo, ki to niti ni bila, brez odpravnine, božičnice, regresa, trinajste plače, tako daleč je šlo, da sem bil na koncu vesel, kot srečni ločenec, ki maha z ločitvenim listom, na katerem piše razlog ločitve, čustvena ohladitev, bilo je skorajda kot obojestransko zadovoljstvo, ne boste verjeli, ampak bil sem skorajda srečen, čeprav bi si moral govoriti, skupaj z Janijem Kovačičem, ko pridem zvečer domov, kaj naj porečem otrokom, naj si odrežem roko, saj veste, kot tista njegova pesem, a kaj naj delam, dela zame ni, in podobne šablone, rekel sem si, zdaj končno lahko v miru napišem knjigo, da grem lahko zvečer po desetih letih spet v teater, kino ali na koncert, da ne govorimo o literarnih večerih, ki sem se jih tudi sicer najraje izogibal kot nekakšnih plemenskih skupnosti, katerih člani drug drugemu podeljujejo nagrade in se srečujejo na piknikih, to itak, saj sem se pričel počutiti kot kakšen intelektualen zombi ali pingpong žogica, ki potuje od službe do doma in od doma do službe, ampak čisto pravo knjigo, tega niti sanjati nisem upal, in tako sem zdaj tukaj, na terasi svoje hiše, in pišem knjigo, glej si ga no, le kako je prišel do hiše z jurčkom v žepu, ampak to je zdaj že druga pesem, to je kot tisti filmi, ki se začnejo na koncu, kot Pred dežjem s Šerbedžijo, po toči zvoniti je prepozno, sem si rekel v teh poznih poletnih dneh, brez jurčka v žepu, s tremi otroci in brezposelno ženo, pred svojo hišo in s knjigo, ki sem jo začel na koncu, srečen kot po mukotrpnem zakonu s službo, ki to ni bila, in začel razmišljati o tem, ali je življenje res premica od točke a do točke b, kot mi je dejal moj psihiater, ki neomajno verjame, da je človekova psiha skupek kemijskih procesov, ki jih je mogoče uravnavati s primerno dozo medikamentoze, vi še vedno ne verjamete, da ste bolani, mi je dejal ob zadnjem srečanju, kot bi imel sladkorno bolezen ali astmo, dokler boste jemali tablete, lahko počnete, kar hočete, je bil še eden izmed njegovih stavkov, ali res hočem to, kar počnem, in kaj pravzaprav počnem, razen tega da se pogosto smilim samemu sebi, razen tega, da se na vse pretege upiram temu, da sem mogoče pa res bolan, kot bi imel sladkorno ali astmo, in ne bi mogel brez čudežnih tabletk, ki jih jemljem že več kot deset let, desetletje moje blaznosti bi lahko naslovil svojo knjigo, a nikakor ne od točke a do točke b, ampak prej začarani krogi ali v najboljšem primeru spirala, moje življenje teče po krogih, ki se širijo čez stvari, bi rekel Rilke, mogoče da zadnjega ne dosežem, vendar bom skušal zbrati moči, kot kamen, vržen v reko, se sprašujem, zakaj sem bil vržen, namesto da bi razmišljal o koncentričnih krogih, ki sem jih sprožil, kako se širijo čez vse stvari, in ustvarjajo preseke z drugimi krogi in se razblinjajo nekje v daljavi, kot Lorcova Cordoba, daljna in sama, ne kot kamen, ki se sprašuje, zakaj pada, in zato nič manj ne pada, ampak prej nekdo, ki je nekaj sprožil in se mu zdaj vrača kot bumerang ali kot metek nazaj v strelčeva pljuča, kaj pa jaz vem, morda sem res bolan, morda sem bolan tudi zdaj, ko to pišem, morda so vse te besede, ki krožijo okoli svoje snovi kot mačka okoli vrele kaše, samo blodnje zblojenega uma, skratka, rad bi napisal zgodbo o svojih koncentričnih krogih, ki se širijo čez vse stvari, in jo posvetil svoji blaznosti, svoji nesprejeti norosti, svoji odštekanosti, po kateri plezam kot po vrveh do nečesa, kar se za trenutek zdi kot površje, da močno vdihnem nekaj, kar vsaj se za trenutek zdi kot kisik, onstran tabletk, pa astme in sladkorne bolezni, pa za trenutek tudi onstran izgubljene službe, ki to ni, in treh otrok, ki me sprašujejo z očmi, ali si bom končno odrezal tisto roko, vsaj za trenutek onstran vsega, kar me obdaja kot edino sprejemljiva realnost, da po špagi svoje bolezni splezam tjakaj, kjer je za trenutek ni, saj razumete, kaj hočem reči, onstran sprejemanj, pristajanj, barantanj, sklepanj kompromisov, ustrahovanj, dopovedovanj, priznavanj, odrekanj, prisvajanj, izgubljanj, najdevanj, zamejevanj, odkrivanj in zakrivanj, onstran vsega tega, česar za trenutek ni, v teh trenutkih utvare o moji prisebnosti, saj razumete, vsega tega ni, za trenutek, moje blaznosti, moje neprištevnosti, moje odštekanosti, moje mahnjenosti, moje premaknjenosti, moje odbitosti, moje odrezanosti, moje odpiljenosti, če že moram kje začeti, bi rad začel na tej točki, da ne bo potem kakšnih nesporazumov, da je rekel, da še vedno noče sprejeti tega, da je bolan, ali kaj podobnega, da noče potovati od točke a do točke b, čeprav so mu rekli, da brez tabletk ne bo šlo, ker potem se bo vrnil nazaj, pa ne v začaranem krogu, prej v spirali, ki te odbije kot feder v kozmos, nazaj na isto žimnico, s katere si že tolikokrat hotel vstati, da ne šteješ več spodletetlih poskusov, ves si v tej svoji spodletelosti, ta spodletelost si končno ti, identificiraš se s porazi, ko si že mislil, da ti je naposled uspelo, te je vrglo po božje, kot Dostojevskega, ki je imel prav tako kup otrok pa brezposelno ženo, kot Dostojevskega, si misliš, katerega liki so izjalovljeni poskusi premagati Boga po njegovi spirali, izjalovljeni poskusi, ker si niso upali iti do konca, varljivi spirali, ker je vsak konec pravzaprav nov začetek, večno vračanje istega, istih problemov, istih strahov, istih upanj in istih pričakovanj, kot bi mignil, si spet v matrici, ujet v želji drugega, ki te poje in izpljune, determiniran s tujimi predstavami o tebi, ki te pribijajo na križ, med vlogami, ki si jih pozabil igrati na pamet, med vlogami, med katerimi se nikoli nisi zares znašel, ker si hotel ustrezati tuji podobi, med vlogami, ki so izbrale tebe, ker si tako mehek in domišljav, zato so ti preostali le še napol izdelani idealni liki, heroji spodletelosti, Don Kihot, Sizif, Mojster, Švejk, Idiot, ki jim pripisuješ lastne hibe, preoblečene v kvazi junaštva, saj veste, kako gre to naprej, edina premica od ene do druge točke je ta, ki jo plemič iz Manche usmerja iz njene konice, ki je točka a, v njen cilj, ki so mlini na veter kot točka b, bolj jasen in izdelan, kot bi lahko bil v neki drugi resnici, ki jo preziraš, ker ti uhaja med prsti, v neki povsem drugačni resnici, ki je dotolkla Mojstra in povzdignila pilate vseh vrst, saj ne da bi filozofiral, ampak prvi je bilo ime Sara, še zdaj jo vidim, kot bi bilo danes, moja točka b, moj idealni jaz, moja prva veličastna spodletelost, moja prva velika stava na vse ali nič, prvi proizvod moje norosti, izdelan do potankosti in brez napak, kako deluje kot Hoffmanove lutke na skrivnostni ukaz, brezhibno izdelan mehanizem kretenj in pogledov, ki ubogljivo seda za mojo mizo, kako daleč je vse okrog naju, kako zbledi kot slaba kulisa, ko pred njo izpovem ljubezen sebi, da se zamaje svet kot volja in predstava, da se razpre kot tla pod nama in za trenutek ne obstaja več, da, prav ta trenutek, nezasidran z ničemer, kar me obdaja, ne z otroki, ne z izgubo službe, ne z brezposelno ženo, ne s sladkorno ali astmo, vse se umakne in čaka, da me mine, jaz pa bi hotel, da traja, in nekje še vedno traja, čeprav se nanj neprestano osuvajo prozaični okruški realnosti, ki sproti pokopavajo moj namen, da dokažem sebi in svetu, da nekaj takega, kot so mlini na veter, sploh še obstaja, moj veliki nedokončani projekt, moj opus magnum, moja življenjska predstava, pred katero se občinstvo razbeži kot podgane pred belimi kamioni, ki pridejo pome vsakič, še preden bi se lahko do kraja vživel v svojo vlogo, po navadi že kar med kostumsko probo, ko se preoblačim v najbolj nesprejemljive kostume, ali celo šele med bralno vajo, ko razporejam like, še preden jim zares vdihnem življenje in jim določim mesto v all the world is the stage, ja, po navadi se jim zelo mudi, kot bi se bali, da bi mi predstava uspela, da bi nemudoma pošle vse vstopnice, da bi oglušeli od aplavza na odprti sceni, kaj jaz vem, nočem se ukvarjati z njihovimi strahovi, saj imam že svojih dovolj, nonstop neki strahovi, da ne bom dovolj dober, da ne bom dovolj prepričljiv, da bom šel tokrat pa res predaleč ali preblizu, kaj pa jaz vem, da bom pozabil svoj tekst, ja, tega se najbolj bojim, zato pričnem govoriti kot tisti jesenski dež, ki ne poneha, oni pa ne vejo, da ta tekst ni napisan, da obstaja samo v moji glavi, ne vejo prav nič o skritih religijah, ki prenašajo svoje svete tekste samo od ust do ust, da se jih slučajno ne polastijo nepoučeni, ne vejo prav nič na primer o Kabali ali Talmudu, ki ga izbranci znajo na pamet, da bi ga tako obvarovali pred fizičnim izginotjem, in vejo še manj o rapsodih, ki so pred pisano besedo peli o davnih bitkah, ki bi bile brez njih za vedno izgubljene, da ne govorim o trubadurjih in troverjih, brez katerih bi junaštva izgubila vsako ceno, kaj pa oni vejo, beli kamioni, ki jim je bilo samo naročeno, da pridejo pome, še preden bi se mi dokončno odprlo, še preden bi stopil na ta oder sveta, na katerem smo vsi samo igralci, in odigral svojo vlogo pa čeprav do bridkega konca, tako kot Don Kihot, ki je moral umreti, da je postal spet samo Kihot, navaden kmet iz Manče, tik pred izgubo službe, z brezposelno ženo in tremi otroci, ki ga sprašujejo po odrezani roki, da se bodo lahko najedli, ja, tako je to, tako daleč je šlo vse skupaj, da ne morem več molčati, pa tudi govoriti se mi ne ljubi več, enostavno iztrošil sem se v teh bitkah za pravico do žive besede, ki nikoli ni mogla zares spregovoriti, kot bi se hotela vneti, kot da ne bi vsi živeli tako na robu, kot neprestano živi ona, nepoboljšljiva v svoji strasti in boječnosti hkrati, zaobjeta s strahom in pogumom, zdaj iz blata, zdaj vsa eterična, saj razumete, kaj govorim, ko rečem, da ljubim, da lahko to rečem, še preden pridejo pome beli kamioni, da lahko to rečem, še preden me obtožijo krivoverstva njihovi strahovi, ki se bojijo, da bom na lepem ljubezen zamenjal s sovraštvom, ki bo udarilo po njih, pravovernih, ki dobro vejo, kaj je družbeno sprejemljivo, in se tega oklepajo kot pijanec plota, pa saj jim ne zamerim njihove strahove, njihova potovanja od točke a do točke b, njihovo urejenost, njihovo odličnost, njihovo obvladanost in dobronamernost, celo njihove lastne predstave si ogledujem brez kančka pomilovanja, celo ploskam, če čutim, da je to zaradi njih potrebno, kajti ves svet je oder in to vemo vsi, tisti s službo in tisti brez nje, tako daleč je to šlo, da ne vem več, kje naj začnem, da ne vem več, ali naj se spuščam ali vzpenjam, ali naj hodim vzvratno zaradi boljše perspektive ali naprej, da ne bi videl pogorišča, ki ga puščam za sabo, itak pa se vse vrača, zato se bom vrnil tudi sam, da dokončam to svojo predstavo, ki jo začenjam že celo življenje, še pred belimi kamioni, da jih končno enkrat prehitim, da postanem hitrejši od njih, ki mi hočejo vzeti besedo, čeprav ne vejo, zakaj so bili poslani pome, in trobijo o družbeni sprejemljivosti, pa o tem, da je bil nevaren za sebe in za druge, kot da svet ne bi bil oder, na katerem je dovoljeno tudi, da se kdaj spotakneš in se čisto sam pobereš, čisto sam, brez tabletk, ki jih jemlješ že trinajst let, kot bi jih jemal že celo življenje, brez vsiljenih vlog, ki si jih pozabil igrati na pamet, brez montiranih procesov, ki ti poskušajo vcepiti v betico, da mogoče pa si res bolan, kot da bi bilo to zares pomembno, čisto sam, s svojimi strahovi in upanji, s pravico do jeze, do ljubezni in sovraštva, s pravico do padca in letenja, predvsem pa s pravico do besede, ki je postala javno ogrožujoča in zato čedalje bolj ogrožena, si rečeš, ne brez patetike, in greš naprej po svoji poti brez slabe vesti in brez dlake na jeziku, s Sarami in ženami in otroki, ki bodo prav kmalu postavljeni pred isto dilemo, kot si bil ti, ko si se odločal, ali naj sovražiš svoje odsotne očete zaradi njihove odsotnosti ali svojo mater zaradi njene vseprisotnosti, kot da bi bili očetje zares pomembni ali kot da bi matere kdaj zmogle skriti svojo neredko pogubno ljubezen do svojih nikoli zares odraslih otrok, kot da bi bilo vse skupaj zares pomembno, si rečeš, in greš naprej, v naslednji krog, kjer te čakajo stvari, ki jih nisi izrekel, pa bi jih moral, že zaradi sebe, če ne zaradi drugih, ki pred tabo zapirajo vrata svojih domov, kot bi jih hotel poklicati na zagovor, kot bi se bali razgaliti pred tabo, ki si se ponovno spustil na nivo otroka, kot bi se bali, da se bodo ranili skupaj s tabo, ko delaš premete in prevale in se pripravljaš na levji skok brez blazine, ki bi ublažila padec, tako kot tisti dan, ko si si dovolil biti jezen na vse, vendar končno enkrat za spremembo ne nase, in si se pognal na podij med publiko in orkestrom, razerviran za plesišče, ki ga nihče dovolj jezen ali vesel ni izkoristil za totalni odklop, pravzaprav priklop na glasbo, pred katero tisti hip nisi mogel mirovati, ampak si samo pustil telesu, da prevzame pobudo in prevara silo težnosti do te mere, da nič ni moglo biti nemogoče, ko je bil vsak gib narejen pod grožnjo zloma, zvina ali izpaha, ko je bila vsaka misel, ki praviloma producira samoohranitveni strah, izločena iz igre, kot takrat, ko ujameš idealno linijo na dirki ali ko lobana žoga zleti čez nasprotnikovega igralca v idealnem loku v mrežo, ali ko ti stečejo trice, čeprav nisi Dražen Petrović, niti nimaš tiste slavne mehke roke Erazma Lorbka, kot se ti zapiše pesem, ne da bi moral tehtati besede, kot se pretkani duh Jaga utelesi vate do takšne perfekcije, da začneš dvomiti, da nisi ustvarjen za negativne like, kot kadar ti uspe kompliment, ki potuje po meji dobrega okusa, pa vendar fascinira z originalnostjo, kot kadar daš, ne da bi izgubil, ali primažeš klofuto takrat, ko je vsaka druga reakcija odveč, in mislijo, da si profesionalni plesalec, na tem svetu, ki je itak oder, to vemo vsi, ti pa si šteješ za neverjetni uspeh, da si pozabil, kdo pravzaprav si, saj si lahko v takšnih trenutkih kdorkoli, nekdo pač, ki pleše, anonimni plesalec na nikogaršnji poziv, goli označenec brez označevalcev, razrednih, družbenih, celo intimnih, in skoraj bi ti uspelo, če ne bi bila tvoja anonimnost preveč v nebo vpijoča, če ne bi bil tvoj glas vpijočega v puščavi, tako kot njegov, preden je šel prostovoljno noter, pravzaprav je hrepenel po toplem domu, namesto hladu svojega pravega doma, z zaskrbljeno materjo in kvaziavtoritarnim očetom, ki je že davno izgubil živce in misel na sina, in ko jih tako gledaš, si misliš, da so kot mnoge familije enostavno zamudili trenutek, ko bi lahko rekli, da se imajo radi, brez patetike, ko bi se lahko samo objeli in dojeli, da je vse tako hudičevo preprosto, da smo vsi navsezadnje v isti godlji in da moramo nekako sodelovati, brez tabletk, ki jih jemljemo vsak dan, samo s toplo besedo ali prijaznim pogledom, cel kozmos drobnih pozornosti namesto odtrganih vesolij, ki se zadevajo med sabo v svoji slepoti, strahu in nevednosti, ja, tako je bilo to, zamudili so svoj trenutek, in tako je bil izbran, da nosi krzno črne ovčke in zraven še vse vcepljene grehe in neporavnane račune žalujočih ostalih, saj veste, kako to gre, ko postane psihiater peti družinski član, peti element v hudo načeti strukturi, ki bi se brez njega sesula vase, si rečeš in spet pomisliš na njega, kako sameva na svojem planetu, kakor ranjena zverca ali zaprta roža, ki je pozabila na svoje trne, kako se ga vse tako dotakne, da se ga ne more več, ne vem, če me razumete, slej ko prej pride tisti trenutek, ko naj gre ta kupa mimo tebe, ko se moraš usločiti, da se ne zlomiš, ko moraš nazaj po privzgojeno hostjo, ki jo vzameš s hvaležnostjo obcestnega psa, ki so mu dali hrano in ga čuvajo v zlati kletki kot kakšno novo pridobitev živalskega vrta, da bodo lahko potem rekli, da so ga sestavili skupaj, postavili pokonci, spravili k sebi, da ga lahko končno dajo na ogled kot pravo čudo medicinskega napredka, pa saj smo vam rekli, da ne gre drugače, slejkoprej se boste vrnili, in mi vas ne bomo nikoli zavrnili, kot vas je zavrnila vaša mati, kot vas je spodil vaš oče, mi smo oče in mati obenem, enako strogi in popustljivi, naša vrata so vam vedno odprta, čeprav še vedno samo v eno smer, kajti poti nazaj ni, to vendar veste, je samo premica od točke a do točke b, nič več vzponov in padcev, namesto sinusoide ravna črta, namesto opletanja z nogami v vsakdanjem plesu kanonenfuter marš, namesto prepovedanih substanc končno nekaj dovoljenega in v izobilju in celo zastonj, brezplačna vozovnica za raj, kjer prebiva novi človek, homo bolnikus, ki vstopa v novo jutro v vseh njegovih čudovitih totalitarnih konotacijah, obujen od mrtvih kakor Lazar, od mrtvih vstal kakor Kristus, razgaljenih prsi kakor talec, obsojen na smrt pred zadnjo željo – ultimativno pilulo, ki ga bo odrešila za vse večne čase, pilulo vseh pilul, pred katero je celo smrt samo privid, pilulo na kubik, ki jo iščejo bolj intenzivno kot Higginsov bozon v Cernu, prapilulo, ki se naseli v vsako celico telesa in usmerja vse njegove gibe, tako da slediti želji odslej pomeni zgolj slediti piluli, eni in edini, ki premaga strah in s katero umiramo z nasmeškom na ustih kot Bartolovi bojevniki pred vrati raja, samo njej, ob kateri je končno spet lepo biti bolnik, brez injekcij in tabletk, ki jih jemlješ vsak dan, končno samo ena, a ta popolna odrešitev, čisto zmagoslavje razuma nad naravo, pri čemer je tisto najlepše, da ni nikogar več strah, zdaj, ko si kot nov, novi človek v krasnem novem svetu, ki vstopa v novo jutro kot brezmadežno spočet z eno samo pilulo v možganih, ki ukinja vse simptome: kronično zaljubljenost vase in v vse, kričanje od navdiha, nemir, ko ta usahne, ki je kot zaletavanje v šipo krvavečega ptiča, ki ga spremlja neusahljiva bolečina, kot bi hodil po črepinjah ali po žerjavici porezanih in opečenih nog, porezanega in opečenega, a živega telesa, porezane in opečene, a nesmrtne duše, s pravico do porezanosti in opečenosti, kot se je porezala in opekla ona s fantom, ki jo je brez injekcij in tabletk, ko se mu je na lepem vdrlo, hotel povleči s sabo v brezdanjo globino, saj ne da bi hotel, ampak, naj vas tukajle vprašam, je bil res to sploh še on, je bil to sploh še tisti on, ki jo je znal prijeti za roko in ji kot v filmu Neverland odpreti pot v sanje, ki so se na lepem spreobrnile v nočno moro, čutite, da tukaj nekaj ni v redu, da se človeku kar na lepem obrne in jo iz nebeških planjav, polnih živopisnih ptic in zlatoluskih rib, kjer se med otroškim smehom prevračajo vile in vilini, ravno, ko jo je naučil leteti, točno na sredini neubranljivega leta, še zdaj ju vidim, kako letita na njegovih krilih, ki jim jih zavidajo ujede, še zdaj jo vidim, kako ne more verjeti, kako jo kot Livingstone galeb, ki noče samo preživeti, iz nebeških širjav potegne naravnost v globino, kako se mu ugrezne, da še sam ne ve, kako, kar tako, na lepem, in pravijo, da ga takšnega nihče ni poznal, brez tabletk, ki bi jih moral jemati vsak dan, jaz pa vas še enkrat vprašam, ste ga poznali, ste vedeli za njegove koncentrične kroge, ki se sekajo nekje v daljavi in ustvarjajo preseke z drugimi krogi, pa ne nujno kot začarani krogi, niti spirala, pač pa vrtinec, ki ga je povlekel v globino, in so mu prepovedali vstop v klub, ki je odprt samo za tiste, ki potujejo od točke a do točke b, se ustavijo na kavi in kramljajo o svojih uspešnih otrocih, kako jim je uspelo priti na znamenite tuje fakse, ustvariti one big happy family, in kako je zato njihova vzgoja postala donosna investicija, vložek, ki se je obrestoval, in povejo še kakšno o svojih psih, ki so prav tako hvaležna odslikava svojih gospodarjev, in odidejo kuhat kosila in večerje, sprehajat pse, pomagat vnukom pri učenju, ti pa ostaneš pred zaprtimi vrati in razmišljaš, da bi kot kak terorist vzel v roke brzostrelko ali bombo, da bi razmesaril vso to nadobudnost, ki je nikoli ne povleče v globino, pred katero nikoli ne zapirajo vrat, kot pred Židom in psom vstop prepovedan, ki je nikoli ne izločijo kot tujka v kolektivnem telesu, tako kot so njega, ki si je drznil soočiti se s svojo norostjo, s svojo odštekanostjo, s svojo odpiljenostjo, s svojo odtrganostjo, s svojo odrezanostjo, s svojo mahnjenostjo, s svojo premaknjenostjo, in kar je še teh odvečnih označevalcev, in jo povabil na smrtonosni ples, na katerem bi si vsi ti nadobudneži polomili noge, on pa še kar vztraja kot mnogi anonimni plesalci na nikogaršnji poziv, heroji spodletelosti, don kihoti v borbi za mline na veter, sorodna duša, moj tovariš, moj bližnjik, moj brat.