Kavarne

Kavarne so se spremenile v slaščičarne v trenutku, ko sta iz njih izginila vonj po tobaku in cigaretni dim, z njima pa je izginil tudi javni prostor, ki se je sčasoma preselil na splet. Toda tisto, kar javnim (in v enaki meri tudi intimnim) (samo)uprizarjanjem v virtualnih prostorih umanjka, je, čemur pravim fizična oziroma teatrska razsežnost. Pozna se odsotnost živahnih gestikulacij, prodornih pogledov, vonja po potu, čustvenih (jeznih ali veselih) izpadov, da ne govorimo o kabarejskih elementih, kot so plesne in podobne telesne provokacije, ki so dajale ton intelektualnim razglabljanjem, Zdaj vsega tega ni več. Mogoče si zdaj mnogo več upamo povedati, saj vemo, da ne moremo pričakovati neposrednih posledic (nihče nas ne bo zaradi tega na gobec), toda zaradi tega smo na fizični ravni postali mnogo bolj sramežljivi. Ravno odsotnost fizične dimenzije (ki jo samo prividno nadomeščajo video in avdio posnetki previdno zrežirane realnosti) nas postavlja v območje pravzaprav varljivo resnične, v bistvu pa amputirane stvarnosti, ki ji neprestano uhaja stvar sama - to je telo v vseh svojih konotacijah, ki ga nadomeščajo večinoma izvotljene retorične figure ali pa voajerske vizualne provokacije. Govorna razsežnost je postala pomembnejša od pomenljive tišine in igre pogledov tudi takrat, ko (si) v bistvu nimamo kaj povedati. Debatni kavarniški prostori so torej morali odstopiti prostor virtualnim obrekovalnicam, ki se včasih nevarno približujejo medijskemu linču, saj imamo kar naenkrat možnost, da govorimo o ljudeh, ki jih sploh ne poznamo. Mogoče sem samo konservativen nostalgičen star prdec, ki nekaj moralizira, ampak včasih imam občutek, da namesto kože božamo (vsak svojo) sliko, ki nas v bistvu, priznajmo si - ukinja. In to predvsem kot človeška bitja. Sej vem, da nam ne preostane drugega, kot da nadaljujemo komunikacijo na takšen način, toda razmislimo vsaj o tem, ali nam to pribežališče ne ponuja samo bednega nadomestka za pristnejši kontakt.

#video