Pesniki redko bruhajo nože...

Pesniki redko bruhajo nože iz svojih medlečih ust. Po navadi zavijajo z očmi kot dame, ko jih zasači miš. Pred sekiro se branijo s šepetanjem ali s trdovratnim molkom. Dolgoverzne stihe najraje klepajo v ogreti postelji, da ne staknejo pljučnice od hladu, ki vdira v njihove zamrežene sobane z okrasnim klavirjem in posodo za urin, da jim med petjem slučajno ne uide kak polomljen verz. V krznenih pižamah kot mesečniki tavajo med oranžnimi oblaki in krivijo dež za napet mehur, zaprto črevesje in odsoten navdih. Kraljična na zrnu graha ne občuti njihovih manter o nesprejetosti, ki polnijo naslovnice lokalnih in globalnih literarnih glasil. Užaljeni, ker so karte za nebesa razprodane že za nekaj življenj naprej, redko pokukajo iz svojih dobro zastraženih jazbin, ki jih dan za dnem oblegajo maloštevilni, a zato toliko bolj privrženi oboževalci. Mnogo raje kot šale na svoj račun imajo šale okoli vratu (tudi poleti), da jim ne odpovejo krhke glasilke, ko morajo stopiti na oder in odpeti visoko himno pred hipnotizirano publiko, ki vpija vsako njihovo teatralično gesto. Bognedaj da bi kdo prekinil njihov vzvišeno resnoben tok zavesti s kakšno radostno psovko ali nehvaležnim burkaškim medklicem. To bi bilo huje kot užaliti orakelj, užaljen orakelj pa, kot vemo, prinaša samo nesrečo. Na grmado s takšnim burkačem, ki si je drznil žaliti pesniške bogove! Kaj naj še dodam razen tega, da so pesniki pregovorni stiskači, ljubosumneži, nergači, ljudomrzneži in hipohondri? Od daleč spominjajo na male kristuse, ki so se ob vsaki priložnosti pripravljeni pribiti na križ. In še, tudi če ne odprejo svojih dragocenih ust, bodo vendar za njih govorila njihova veličastna dela, zato je najbolje, da umrejo čimbolj zgodaj, da za sabo pustijo nedokončane rokopise. Nič ni namreč bolj rajcih kot nedokončani rokopisi, da se lahko potem z njimi ukvarjajo sfalirani pesniki ali, lepše povedano, literarni teoretiki, ki njihovo okrnjeno lepoto potem prenesejo v večnostno dimenzijo, s tem ko nedokončanosti pritisnejo pečat vizionarskosti. Povsem jasno mi je, da iz tega mojega besedila veje ena sama zelena zavist, ker nimam psihološke strukture resničnega oziroma, kot radi rečemo, rojenega pesnika. Rojeni pesnik je namreč že skorajda izumrla vrsta! Zato je z vsakim treba ravnati v rokavicah, saj vemo, da se nam brez pesnikov, četudi (ali prav zato, ker) se vsi po vrsti obnašajo kot razvajene princese, slabo piše. Brez (nebeške) poezije bi svojo nepismeno dušo prodali peklenščku, ki nekje v ozadju že brusi svoje nože za peklensko gostijo, na kateri bomo veselo požrli drug drugega kot v kakšnem filmu Makavejeva z naslovom Smrt pesnikom! Bojim se, da tale moja zgodba nima srečnega konca. Navsezadnje: mnogo bolj kot pesnike ljubim poezijo!

#text